Nagovor akademika prof. dr. Tadeja Bajda, predsednika SAZU, ob 2. obletnici Rastoče knjige Šentrupert, Osnovna šola dr. Pavla Lunačka Šentrupert, 11. aprila 2015
Spoštovana ravnateljica profesorica Mira Brezovar,
spoštovani profesor Jože Zupan,
cenjeni oče rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič,
drage mlade ljubiteljice in ljubitelji knjige,
za današnjo priložnost se mi zdi še najprimerneje, da se ozrem nazaj na svoja mlada leta in vam skušam prikazati, kakšno branje me je navduševalo v posameznih obdobjih.
Začelo se je pravzaprav z letošnjim Prešernovim nagrajencem Mikijem Mustrom. Njegovi stripi o Zvitorepcu, Lakotniku in Trdonji so izhajali v tedniku TT. Takrat je v Ljubljani vozil še tramvaj. Ko sva se z očetom vračala s kupljenim časopisom domov, sem na vsak način želel že v tramvaju prebrati strip, ki je bil objavljen na zadnji strani. Ko je sprevodnik opazil, da berem, ni verjel mojemu očetu, da še ne hodim v šolo in oče je moral plačati vozno karto, čeprav smo se predšolski otroci lahko
vozili s tramvajem zastonj. Stripi Mikija Mustra so priljubljeni še danes, manj pa so poznane njegove enako imenitne slikanice. Meni je bila zgodba o medvedku Neewi, ki se dogaja v širnih kanadskih gozdovih, pravzaprav še bolj všeč kot prigode Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje.
Ilustracija nedvomno igra pomembno vlogo pri mladih bralcih. Moje otroško branje so zaznamovale ilustracije Toneta Kralja. S svojimi živopisnimi slikami je opremil našo prvo čitanko. Tone Kralj je ilustriral tudi Sneguljčico. Sneguljčica je bila gledališka predstava, za katero je odlične verze napisal slovenski pesnik Pavel Golia. Ti verzi, na primer tisti, ki jih pripovedujeta razbojnika Frice in Frace, so bili tako priljubljeni, da smo jih otroci znali na pamet in se jih spomnim še do
današnjega dne. Martina Krpana pozna vsak slovenski šolar. Danes mu sicer očitajo, da je bil tihotapec in predvsem »da mu dela ni bilo mar«. Ilustriranja Levstikove povesti so se lotili številni likovni umetniki. Meni se zdi, da je bil Tone Kralj najuspešnejši. Knjiga z njegovimi ilustracijami je doživela ševilne ponatise in je še danes priljubljena med mladimi in starimi.
Še bolj kot verze Pavla Golie pa smo otroci poznali verze pesnika Otona Župančiča. Številne pesmi iz njegove zbirke Ciciban smo znali na pamet. Posebej priljubljena je bila pesem o cicibanu in čebeli ali pa tista o ne preveč pridni Lenki. Župančičev Ciciban je še danes enako cenjen, kot je bil v mojih časih. Spominjam se, da sem imel še predvojno bratovo knjigo z odličnimi Pirnatovimi ilustracijami.
Ko smo nekoliko odrasli, nas je razveselila Knjižnica sinjega galeba, ki jo je urejal slovenski pesnik in akademik Ivan Minatti. Iz te zbirke sta mi še najbolj ostali v spominu dve knjigi ameriškega pisatelja Marka Twaina: Prigode Toma Sawyerja in Prigode Hucklberryja Finna. Iz obeh knig smo se naučili številnih lumparij, ki smo jih iz ameriškega prenesli v naše slovensko okolje.
Potem pa mi je oče za spričevalo kupil Homerjevo Odisejo. To ni bila tista prava Odiseja napisana v heksametrih, ampak Odiseja, ki jo je za mlade priredil klasični filolog akademik Anton Sovre. Odisejeve prigode sem doživljal predvsem kot razburljiv potopis in se potem navdušil za branje potopisov. S portugalskim raziskovalcem Vasco da Gamo sem okrog Rta dobre nade potoval v Kalkuto po poper in cimet. Z Norvežanom Amudsenom sem v snegu, ledu in mrazu osvajal južni in severni pol. Bil sem v
ekipi, ki je prva na svetu osvojila najvišji vrh južne Amerike Aconcaguo. Takrat pa nas je mlade predvsem očarala ekspedicija Kon Tiki. Šest skandinavskih raziskovalcev se je s primitivnim splavom podalo iz južne Amerike v Polinezijo. Na ta način so skušali pokazati, kako je bila pred več kot tisoč leti naseljena Polinezija. Potem pa je mojo posebno pozornost vzbudila izjemno debela knjiga o osvajalcu Džingis Kanu. Ne spominjam se več avtorja, vem pa, da je šlo za prevod sovjetske knjige.
Navduševal sem se nad preprostim mladeničem, ki mu je najprej uspelo združiti divja mongolska plemena in potem osvojiti ogromno Kitajsko. S svojim vojskami in vojskami svojih sinov je potem prodrl skoraj do Sredozemskega morja, tako da so celo križarji v Palestini upali, da jim prinaša pomoč v boju z Arabci.
Potem pa je moje zanimanje osvojila poljudno znanstvena knjiga. Ta ima brez dvoma zasluge, da sem se kasneje odločil za študij tehnike. Povsem me je prevzela knjiga Heinza Haberja »Naš prijatelj atom«, ki je bila opremljena z imenitnimi ilustracijami samega Walta Disneya. Takrat smo živeli po eni strani v strahu pred atomsko bombo, po drugi strani pa upali, da bodo nuklearne elektrarne čez noč rešile energijske zahteve industrijsko razvijajoče se povojne Evrope. Velik vpliv so imeli na mene
tudi življenjepisi pomembnih znanstvenikov, na primer, Jožefa Stefana, Jurija Vege, Nikole Tesle. O njih je pisal tržaški Slovenec fizik dr. Lavo Čermelj. Že sam naslov avtobiografije Mihajla Pupina »Od pastirja do izumitelja« pove, kako zanimiva je knjiga, katero je napisal mednarodno slavni eketrotehnik. Knjiga je prejela celo prestižno Pulitzerjevo nagrado. Za študij elektrotehnike me ja navduševala tudi knjiga nekdanjega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademika
Milana Vidmarja »Razgovori o skrivnostih elektrotehnike«. Slavni slovenski znanstvenik in mednarodno pomembni šahovski mojster je knjigo napisal v obliki mikavnega pogovora očeta s sinom.
V mojih mladih letih so slovenski znanstveniki pogosto pisali poljudno znanstvene knjige. Te knjige so predvsem navduševale mlade za študije, kot so naravoslovje, medicina in tehnika. Danes so razmere precej drugačne in le redki znanstveniki se lotijo pisanja poljudnih knjig. Razlog je predvsem v tem, da je uspešnost znanstvenikov ocenjevana le po objavljanju znanstvenih člankov v mednarodnih revijah. Tukaj pa moram tudi pripomniti, da vsi znanstveniki ne znajo opisati svojega dela na splošno
razumljiv način.Tako kot znanstvenik izkoriščam današnjo priložnost, da svetujem Rastoči knjigi, da del svoje bogate dejavnosti usmeri tudi v skrb za rast slovenske poljudno znanstvene knjige.
Danes mladi berejo časopise, revije, še več pa razne internetne strani. Redko sežejo po knjigi. Pravo branje pa je samo branje knjige. Časopise in spletne strani samo prebiramo. V tej luči visoko cenim pomembno motivacijsko vlogo, ki jo igra Rastoča knjiga Osnovne šole Šentrupert pod vodstvom ravnateljice profesorice Mire Brezovar, ob pomoči avtorja stalnih razstav profesorja Jožka Zupana in pod nepogrešljivim okriljem župana gospoda Ruperta Goleta. Veselim se tudi, da danes praznujemo izid
nove knjige »Abeceda vrednot«, ki jo je uredila profesorica Janja Jerovšek. Ne dvomim, da bo knjiga pomembno vplivala na rast znanja in kulture mladih po vsej Sloveniji.
